Balirke

Spominjam se, kako sem kot otrok opazoval dedka, ko je baliral seno na našem družinskem posestvu. Bil sem še premajhen, da bi lahko pomagal, a sem vedno tekel ob traktorju in z navdušenjem opazoval, kako velika balirke požira seno in ga nato izpljune v popolne bale, ki so padale na polje kot po čudežu. Zvok balirke, vonj po sveže pokošeni travi in vroče sonce, vse to je ostalo globoko zasidrano v meni.

Leta kasneje, ko sem bil že dovolj star, sem dobil priložnost, da prvič tudi sam sodelujem. Tisti dan je bil vroč, delo naporno, a občutek, ko sem vozil traktor s priklopljeno balirko, je bil neverjeten. kakovostne balirke za seno in slamo niso samo stroj, so utrip polja v poletnem ritmu. Naučiti se, kako pravilno nastaviti hitrost, kdaj upočasniti, kako opaziti, če nekaj ni v redu, je bilo izjemno pomembno. Ni bilo prostora za napake, še posebej, če si hotel, da gredo stvari gladko.

Priznam, balirke so me vedno nekoliko fascinirale. Njihov način dela je hkrati preprost in zapleten. Stisnejo vse tisto, kar je narava ustvarila, v nekaj, kar lahko shraniš, premikaš, uporabiš. In ko ti stroj prvič odpove sredi dela, hitro ugotoviš, koliko znanja, izkušenj in potrpljenja potrebuješ, da ga spraviš spet v pogon.

Zdaj, ko imam svoj kos zemlje in nekaj lastnih živali, sem tudi lastnik svoje balirke. Ni najnovejša, ni najlepša, a dela. In vsakič, ko z njo baliram, se spomnim na tiste prve poletne dni, na dedka, ki me je naučil spoštovati delo in zemljo. Balirke so več kot kmetijski stroji. So del spominov, tradicije in ponosa, ki ga prinaša delo z naravo.

Danes, ko pripeljem balirko iz hleva, je to vedno poseben trenutek. Četudi je delo fizično naporno, ima v sebi nekaj pomirjujočega – ritem, vonj po suhem senu, občutek doseženega cilja. Včasih me pri delu spremlja tudi moj sin, tako kot sem nekoč jaz spremljal dedka. In krog se počasi, tiho, lepo zapira.…