Še dolgo nisem mogla pozabiti, da gasilska intervencija obstaja
Po tem, ko sem ne dolgo nazaj razmišljala o tem, kako gasilska intervencija ni bila že dolgo nikjer opažena, sem bila nekaj dni prav na trnih, ker nisem vedela, ali sem jo priklicala ali ne. Upala sem seveda, da je nisem. Vseeno me je pa vsaka sirena od rešilnega avtomobila prestrašila, ko sem bila v Ljubljani. Tam je tega res ogromno.
Za cel teden sem bila čisto pozorna na vsako takšno malenkost in kar ni kazalo, da se bom kaj kmalu umirila. Pa niti ne vem, kaj je bil razlog, da sem se spomnila na to, da gasilska intervencija sploh obstaja. Teden je na srečo minil, brez večjih presenečen, le moj stres je bil na na precej razdraženem nivoju. Pa še to samo zato, ker sem se sama to prepričala. Kot da ne vem, da se lahko človek prepriča, da je vse grozno kot tudi, da je vse odlično. Ta teden sem bila strokovnjak za prvo in vzrok je bila gasilska intervencija, pa še to le spomin.
Tekom konca tedna sem se le umirila in končno pozabila, da gasilska intervencija obstaja. Še dobro, ker drugače ne vem več, kaj bi naredila. Kot da bi se mi sprožila neka potlačena travma. Lahko celo, da je bila tam, pa se niti nisem zavedala ali pa je bil samo tiger za nekaj podobnega. Sicer pa ni več pomembno. Končno sem se umirila in tudi če je gasilska intervencija v meni sprožala kakšne travme, so bile verjetno že zaceljene.
Za konec tedna sem za nagrado odšla v terme. Izklopila sem telefon in vzela s seboj krajši roman, ki sem ga kupila ne dolgo nazaj. Naslov me je tako pritegnil, da sem si kar kupila knjigo. Pa ne berem romanov nikoli, ampak ta me je čisto prepričal samo z naslovom. In tako sem do konca pozabila, da gasilska intervencija pravzaprav obstaja.…