Opornica za roko

Pred nekaj meseci sem si pri padcu zlomila zapestje. Ni bilo nič dramatičnega. En napačen korak, roka na tleh, in tisti znani ‘krč’, ki ti pove, da ne bo šlo brez pomoči zdravnika. Ko sem po rentgenu slišala besede ‘zapestje bo treba imobilizirati’, sem prvič pomislila, kako zelo uporabljamo roke, pa tega sploh ne opazimo. Tako sem dobila svojo prvo opornico za roko.

Sprva sem mislila, da bo to le neprijetna malenkost. A hitro sem ugotovila, da opornica za roko ni le trak okoli zapestja – postane del vsakdana. Z njo sem se učila ponovno tipkati, oblačiti se, celo piti kavo z drugo roko. Najbolj pa me je presenetilo, kako težko je, ko se moraš upočasniti.

Zdravnik mi je razložil, da opornica za roko ni samo zaščita, ampak pomoč telesu, da se nauči gibati pravilno in varno. Čeprav sem bila neučakana, sem hitro spoznala, da prehitevanje ni rešitev. Ko sem enkrat poskusila sneti opornico za nekaj ur, me je bolečina opomnila, da okrevanje ni tekma. Med pripomočki mi je najbolj pomagala opornica za roko Opornice.net, ker se je dobro prilegala in nudila stabilno oporo.

Sčasoma sem se začela prilagajati. Doma sem si organizirala delo drugače, v službi sem se naučila delegirati, kar prej nisem znala. Ironično – prav opornica za roko me je naučila nekaj, kar mi v službi ni uspelo nikoli: prepustiti nadzor.

Po nekaj tednih sem začela z vajami za gibljivost. Vsak centimeter napredka je bil mali uspeh. Zdaj, ko opornice za roko ne nosim več, jo še vedno hranim v omari – ne kot spomin na bolečino, ampak kot opomnik, da telo potrebuje čas.

Zanimivo, kako nekaj tako preproste oblike lahko spremeni način, kako gledaš nase. Opornica za roko mi je vzela hitrost, a mi dala spoštovanje do drobnih gibov, ki jih imamo za samoumevne – od zavezovanja čevljev do pisanja z roko.

Danes, ko nekdo omeni poškodbo, mu vedno rečem: ne hiti. Pusti telesu, da pove svoje. In čeprav se sliši nenavadno, sem hvaležna za tisti padec. Naučil me je, da moč ni v hitrosti, ampak v potrpežljivosti in v tem, da znaš prisluhniti sebi.…